YouTube Direktvideo link

Leta 1998 sem bil v Beogradu na tekmi Partizan:Cibona, prvi tekmi med kakšnim srbskim in hrvaškim klubom, ki so jo po vojni igrali v Beogradu. Ozračje je bilo seveda primerno napeto, varnost pa na nikoli kasneje videni ravni. Ostali smo brez vseh kovancev, vžigalnikov in ostalih drobnarij, ki bi lahko zletele na igrišče. Navijačem so torej ostale le glasilke. Trener Cibone je bil takrat Aco Petrović in po nekaj minutah igre so Grobari začeli z zame nepozabnim vzklikom: »Ubili smo Dražena!« Ne vem, če sem v življenju slišal kaj bolj grozovitega iz ust tisočglave množice. »Ubi, ubi, ubi ustaše!« je ob tem zvenelo povsem nedolžno.

Dražen Petrović je bil pač eden mojih velikih športnih idolov in še danes se spominjam trenutka, ko mi je mama povedala, da je umrl v prometni nesreči. To je bil zame ogromen šok. Vzkliki Grobarjev so se ponavljali skozi celo tekmo in vsakič znova me je spreletaval srh. Čeprav sem vedel, kaj me čaka v Beogradu, je bilo to preveč. Na ‘Ubili smo Dražena!’ nisem bil pripravljen in nikoli ne bom.

A zanimivo je, da sem bil velikokrat pripravljen na številne druge vulgarne in primitivne pozive, ki se me redko kdaj dotaknili. Nikoli ni bilo potrebno iti v Beograd, da bi poslušal o klanju Štajercev, ubijanju Žabarjev in podobnih svinjarijah naših navijačev. A na to smo se kar lepo navadili.

Po ogledu zgornjega prispevka neke ameriške televizije, narejenega pred zadnjim svetovnim prvenstvom v nogometu, sem se ponovno spomnil vsega, kar že od majhnih nog poslušam in gledam na naših športnih prizoriščih. Rasizem, nacizem, šovinizem, primitivizem, vse je postalo rutina. Vsakdo lahko kupi karto in se dere, karkoli se mu zljubi. Vsakdo lahko žali kogarkoli in mirno izživlja svoje frustracije, svojo zagrenjenost, svoj manjvrednostni občutek, svoje nezadovoljstvo in svoje zgubarstvo. In mi smo se nato navadili.

Dokler nekdo ne zavpije nekaj tako groznega kot je ‘Ubili smo Dražena!’ nas sploh ne moti, ko množice pozivajo k ubijanju in klanju, ko nacistično pozdravljajo in ko zmerjajo temnopolte športnike. Včasih se jim celo nezavedno in spontano pridružimo.

Žalostno.

Slovenska literarna nogometna reprezentanca je namreč polna pesnikov, pisateljev in publicistov, ki žogo brcajo zelo spodobno in skoraj bi lahko dejali, da narod, ki ima takšne pesnike, ne potrebuje fuzbalerjev. Sredi maja se bo ta zborček umetnikov v Avstriji spopadel z literati iz Avstrije, Madžarske in Švice. Sam zaradi raztrganega meniskusa ne bom mogel sodelovati, bom pa zato v stilu Eduarda svoji reprezentanci nudil moralno podporo.

Za konec le še seznam nastopajočih:
Esad Babačić (kapetan), Tadej Čater, Primož Čučnik, Miha Guštin, Iztok Lovrič, Tomi Meglič, Vladimir Mihajlović, Boštjan Narat, Peter Ortar, Vlado Škafar, Marcel Štefančič, Aljoša Ternovšek, Rok Vilčnik.

Sretno drugovi umjetnici!

s to peticijo želimo pomagati ljudem, ki so se po nedolžnem znašli na komentatorskih mestih televizijske postaje Športklub. Ti mladi in zapeljani ljudje so brezvestno prisiljeni komentirati njim popolnoma tuja športna dogajanja, iz dneva v dan so prisiljeni izgovarjati čudna tuja imena, prisiljeni so tvoriti razumljive stavke in včasih so prisiljeni neprekinjeno smiselno govoriti tudi več kot dve uri.

Proti njihovi volji na Športklubu načrtno izzivajo razburjenje, zgražanje in smeh vseh športno izobraženih gledalcev. Drugače si, žal, ni mogoče razložiti, zakaj bi nekdo zavestno onemogočal spremljanje lastnega programa.

Zato pozivamo vse odgovorne ljubitelje športa, da s podpisom te peticije zaščitijo ljudi pred nadaljnim samoponiževanjem in razjarjenimi gledalci.

Odgovorne na Športklubu pa pozivamo k ponovnemu uvajanju profesionalnih standardov, ko gre za športne prenose in oddaje; k spoštovanju športnikov, športnih delavcev in gledalcev; k spoštvljivemu odnosu do predvajanih športnih vsebin in njihovih ustvarjalcev; k predanosti in znanju; h kvaliteti.

Podpisi:

YouTube Direktvideo link

Vrhunsko!

YouTube Direktvideo link

Legende ostajajo legende!

V kratkem gre za zgodbo o nadarjenem mladem košarkašu, ki pa zaradi spora s trenerjem preneha s treniranjem košarke in se odloči za posedanje pred blokom, pijančevanje, pretepanje in podobne blesarije. Kmalu nastopijo težave s policijo, z očetom in celim svetom.

Knjiga govori o čefurjih in Fužinah, napisana pa je v avtohtonem jeziku - fužinščini!

Na www.airbeletrina.com najdete tudi odlomek iz romana.

Dobite jo v vseh bolje založenih knjigarnah.

In da, spomnim se nemočnih pogledov Predraga Danilovića, Dominiquea Wilkinsa, Dejana Bodiroge, Božidarja Maljkovića in drugih velikanov evropske in svetovne košarke, ki so Halo Tivoli zapuščali sklonjenih glav. Spomnim se vseh teh velikih evropski Panathinaikosov, Barcelon, Maccabijev, Kinderjev in drugih, ki so v Tivoliju gladko izgubljali proti Olimpiji. Olimpiji, ki je bila takrat velik evropski klub. A o tem kasneje. Za sedaj ostanimo pri Hali Tivoli.

Če se že pogovarjamo o majhnosti, je Hala Tivoli ena najmanjših dvoran v evroligi in kmalu ne bo več ustrezala niti zahtevam vodilnih ligaških funkcionarjev, ki neizprosno zahtevajo, da ima vsak evroligaš od leta 2010 dalje dvorano z vsaj deset tisoč sedeži. Če se že pogovarjamo o majhnosti, bi Hala Tivoli najbrž zadostovala kvečjemu potrebam kakega nemškega drugoligaša, v katerem vegetirajo odsluženi jugo asi in tretjerazredni Američani. A samemu se mi je kot nadebudnemu malemu košarkašu ta dvorana zdela največja na svetu. Še v svoji stari preobleki z rdečimi plastičnimi stoli nas je vse po vrsti navdajala s strahom, ko smo vstopali vanjo. Z visokih stropov so počasi, s pritiskom na gumb spuščali koše in naši pogledi, navajenih tesnih in zatohlih šolskih telovadnic, so se izgubljali na vse strani njene veličine. Naši glasovi so odmevali, odmevali so udarci žoge ob tla, piski sodnikove piščalke, kriki gledalcev, drsenje superg ob stari tivolski parket. Vse je bilo večje. Danes se pravzaprav zelo slabo spomnim svojega prvega nastopa v Hali Tivoli, takrat še v dresu pionirčkov Slovana. Mislim, da smo izgubili proti Olimpiji in nato premagali Vrhniko. Mislim. Nisem prepričan, če je bilo temu res tako. Ne vem, kako sem se odrezal, a se dobro spomnim posebnega občutka, ki me je preveval, ko smo se podili pod tivolskimi obroči, ki so bili takrat za vse nas še zelo zelo visoki, saj so se le redki med nami že uspeli dotakniti mrežice. Najbrž igralci Olimpije, ki so v Hali redno trenirali in igrali, nimajo podobnih spominov, saj so le-ti, predvidevam, skopneli med navlako vsakodnevne rutine in ponavljajočih se obiskov dvorane. A zame, ki živo pomnim vsak svoj nastop v tej dvorani, hramu slovenske košarke, čeprav sem vselej prihajal kot gostujoči in zatorej na tivolski parket vedno znova stopal kot na osovraženi nasprotnikov teren, ostaja Hala Tivoli nekaj magičnega, velikega in nepreseženega. Tudi ko sem kasneje gledal tekme v večjih dvoranah in tudi takrat, ko sem sedel na San Siru, drugem največjem stadionu v Evropi, in je poleg mene norelo še več kot 40 tisoč vročekrvnih Italijanov, nisem podoživel podobnega občutka osuplosti in neke vrste zavedanja lastne majhnosti kot nekoč v Hali. In četudi bi me kateri od mojih uspešnejših košarkaških kolegov znal okrcati, češ, da je temu tako samo zato, ker moja športna kariera, če ji sploh lahko tako rečem, ni dočakala nastopov v Pionirju, Blaugrani ali Madison Square Gardenu, sem prepričan, da nobena omenjenih dvoran s svojo velikostjo mojih odraslih oči ne bi uspela očarati tako močno, kot je Hala Tivoli nekoč očarala oči majhnega Slovanovega pionirčka.

Ena najbolj žalostnih resnic odraščanja je prav manjšanje sveta okoli nas. Z vsakim dnem, bolj zrelim in odraslim, se nam stvari okoli nas dozdevajo vedno manjše in vedno manj nenavadne, manj osupljive in nenavsezadnje vedno bolj samoumevne. Odrasla samoumevnost pa je od nekdaj največji nasprotnik otroškemu dojemanju sveta kot nečesa mogočnega, skrivnostnega in magičnega. Ko torej svet okoli nas postane samoumeven, ko to postane naš sleherni vsakdanjik, potem življenje počasi, a neizogibno začne izgubljati svoj čar. In svojo veličino. Ko je tako mnogo let kasneje Hala Tivoli s svojo velikostjo, s svojimi približno štiri tisočimi sedeži, zame postala nekaj samoumevnega, ko sem začel redno zahajati na tekme evrolige in spremljati spopade med Davidom in Golijatom, kjer je naš David iz tedna v teden grenil življenja golijatskim favoritom, sem pač svoje otročje navdušenje nad samo dvorano zamenjal za najstniško navdušenje nad Markom Miličem, Šarunasom Jasikevičiusom, Arielom McDonaldom, Vitalijem Nossovom, Markom Tuškom in drugimi zvezdniki v zeleno-belih Olimpijinih dresih.

In Green Dragonsi so iz svojega kota dvorane zavpili: »Dejmo cela hala! Dejmo cela hala!« in ostalih nekaj tisoč gledalcev nas je stopilo na noge in se na en glas zadrlo: »Olimpija! Olimpija!«. In ko je igralcu Panathanaikosa na črti prostih metov zadrhtela roka, smo bili vsi do zadnjega prepričani, da se je to zgodilo prav zaradi našega huronskega pritiska. Ko je v naslednjem napadu njegovemu soigralcu žoga ušla izven igrišča, smo bili vsi zadovoljni sami s sabo in smo navdušeno poskakovali ob svojih sedežih in si drug drugemu čestitali za pridobljeno žogo.

To so bila leta velike Olimpije. Leta, ko smo se uvrstili na Final Four v Rimu. Pravim smo, čeprav bo marsikdo podvomnil o moji resnični soudeležbi pri tem uspehu. A tako je pač pri navijačih. Mi vselej pripovedujemo, da smo se uvrstili na Final Four v Rimu, čeprav se uradno poročilo glasi, da so si udeležbo v Rimu priborili zgolj igralci Olimpije in mogoče še v tistih časih vsemogočni Zmago Sagadin. A tako se je poklopilo, da so moja najstniška leta, zadnje obdobje v življenju, ko se je človek še sposoben iskreno in brezglavo navdušiti nad čim zares postranskim, sovpadla z enim najsijajnejših obdobij v zgodovini KK Olimpije. Zaradi tega so bili Olimpija in vsi njeni igralci zame res veliki. Če sem takrat v starem kinu Union naletel na Ariela McDonalda in Derrena Henrieja, je bil to dogodek, o katerem sem potem pripovedoval sošolcem in svojim klubskim soigralcem. Tako se danes zelo dobro spominjam, da je bil tistega dne Američan Henrie, izjemni tivolski ostrostrelec, v kinu oblečen v ceneno fluorescentno modro, šuškavo trenerko, ki mu je bila za povrh še nekoliko premajhna (niti približno se ne spominjam filma, ki smo ga gledali). Prav tako se spomnim, kako smo se navduševali nad pojavo Vitalija Nossova, dobrodušnega in rdečeličnega ruskega velikana z najbolj leseno roko v Evropi, ki se je po Ljubljani prevažal v starem Renaultu 9, in sicer tako, da je med koleni stiskal pogrbljeno glavo in volan, menjalnik pa na slepo iskal nekje spodaj pod desno nogo. V tistem času so nas neskončno zabavale tudi interne gostilniške zgodbice podobne tisti, da Marku Tušku zaradi igralniških dolgov grozi črnogorska mafija in da ga pred hujšimi posledicami varuje le še legendarni Žarko Đurišić alias Žare s svojimi dobrimi balkanskimi vezami. Bili smo navijači in smo iz vsega grla vpili: »Olimpija! Olimpija!«. Morda nismo bili ravno fanatični do te mere, da bi se po Ljubljani sprehajali v dresu Marka Miliča, se pretepali z navijači drugih klubov in ob porazih metali televizorje skozi okna ter doživljali srčne napade, a bili smo navijači in s ponosom smo navijali za Olimpijo, ko je v osmini finala izločala večnega rivala Cibono, v četrtfinalu pa še grški PAOK. Olimpija je bila zame dovolj velika, da sem ji javno izkazoval svoje spoštovanje in pred množico skandiral imena igralcev in takoj zatem še tisti znani poziv Green Dragonsov: »Jaaaaavi se! Jaaaaavi se!«. In to ne zaradi šova samega, kakor sem se dosti let pozneje na San Siru iz čiste zajebancije in zaradi boljšega občutka drl »Adriano! Crespo! Figo!«. Olimpija je bila pač takrat zame dovolj velika, da sem se drl s ponosom in pred vsemi brez sramu razkril svojo identiteto majhnega navijača, enega tisočih, po ničemer drugačnega ali izstopajočega. Zaradi velikosti Olimpije sem sam pristal ostati majhen in nepomemben in se vsak drugi četrtek zvečer povsem stopiti z nepregledno množico nerazločnih individuumov, ki se derejo: »Dejmo cela hala!«

Velikost KK Olimpije je takrat pozitivno vplivala tudi na našo velikost. Če se spomnim Red Tigersov, navijačev KK Slovana, ki so se golobradi stiskali ob treh ropotuljicah in nekoč že zavrženem bobnu ter komajda preglasili umirjeno komentiranje ostalih gledalcev, smo bili mi, ki smo ob četrtkih navijali na tekmah evrolige, veliki frajerji. Oni so namreč spodbujali svoje ljubljence na tekmah z Rogaško Slatino in Idrijo, tako da proti nam enostavno niso imeli šans. Mi na tekmah proti njim sploh nismo napenjali grl, ampak smo v miru spremljali tekmo in celo ploskali ob lepih potezah Slovanovcev. Pravzaprav, če dobro pomislim, sem na tistih tekmah navijal za Slovan. Navijanje za Olimpijo na tekmah slovenskega državnega prvenstva ni imelo nobenega smisla. Olimpija je bila razred ali dva višje in zato je bilo tudi nam zanimiveje gledati, kako jo včasih senzacionalno premagujejo Savinjske Polzele in Interierji Krško, kako njihovih triinpetdeset zariplih navijačev v Hali Tivoli pušča srce in dušo, medtem ko prisostvujejo nastajanju zgodovine njihovega malega kluba. Te njihove velike zmage ob vikendih so bili naši mali porazi, nepomembni in v hipu pozabljivi, saj nas je v četrtek čakalo gostovanje Kinderja iz Bologne ali gostovanje pri Bennetonu v Trevisu. Ko smo tako jebivetrsko zapuščali dvorano in prezirljivo gledali gručico pijanih podeželskih slavljencev, niti za trenutek nismo pomislili, da nas podobno prezirljivo ob naših uspehih gledajo, denimo, privrženci Real Madrida in si mislijo, da so se njihovi igralci v Hali Tivoli pač šparali za sobotni derbi z Barcelono.

Vprašanje, ki mi je nerazjasnjeno ostalo vse do danes, se torej glasi: Ali smo v njihovih očeh (v očeh navijačev velikih evropskih klubov) kdajkoli, tudi takrat, ko smo igrali na Final Fouru v Rimu, postali vsaj malce večji, kot so bili takrat v naših očeh KK Zagorje in KK Rogaška? Ali pa je, nasprotno, Hala Tivoli na njih delovala podobno kot na nas vse tiste šolske telovadnice z dodanimi tribunami, v katerih se je igrala slovenska prva liga? Najbrž je bilo temu res tako, saj oni niso vedeli in še danes ne vedo, da je leta 1970 prav v Hali Tivoli Jugoslavija postala svetovni prvak in da so takrat jedro reprezentance tvorili prav igralci KK Olimpije, ki je bila v tistih letih na enem svojih vrhuncev. Najbrž sploh ne vedo, da je slovenska košarka izšla iz bogate tradicije jugoslovanske košarke, ki je v svoji zgodovini sestavila kar nekaj različnih moštev, ki so se na svetovnih prvenstvih dobesedno poigravali s svojimi nasprotniki. Tudi z ljubljenci omenjenih navijačev. Najbrž tudi ne vedo, da so v Hali Tivoli prepevali Luis Armstrong, B.B.King, The Queen, Iggy Pop, Bob Dylan in drugi velikani. Najbrž jim sploh ni mar. Toda, ali je mar nam?

Bojim se, in vse bolj upravičen se mi dozdeva moj strah, da smo se nalezli tega tujega, prezirljivega pogleda na našo Halo Tivoli ter da je danes sami gledamo s tujimi očmi, z očmi velikih. In zato je naša draga Hala, naša največja dvorana za nas iz dneva v dan vse manjša. Gledamo jo z očmi ljudi, ki zanemarjajo njeno zgodovino, ki zanemarjajo kako močno je Hala Tivoli povezana z našimi življenji. Gledamo jo z očmi ljudi, ki preštevajo sedeže in merijo prostore za svoje delegate in mi jim prikimavamo ter jih spodbujamo v njihovem prepričanju, da so njihove dvorane večje, boljše in lepše. Verjamemo jim, da imajo bogatejše zgodovine, slavnejše klube in veličastnejše zgodbe. S svojo ponižnostjo, s svojim klečeplazenjem, s svojim strahospoštovanjem in s svojim prezirljivim odnosom do lastnih spominov smo se pomanjšali najprej v lastnih in nato še v tujih očeh, kar je nedvomno začaran krog, saj nas njihovi pogledi le še bolj pritiskajo k tlom in nepovratno tlačijo v našo majhnost.

Ponos pa bi moral biti občutek, ki ga ne poznajo le veliki.

Lansko leto si bil po prvi polovici sezone prisiljen zapustiti Union Olimpijo in sprejeti ponudbo Real Madrida. Je letos situacija v klubu boljša?

Lansko leto je bila res kriza, ne samo iz košarkarskega vidika, ampak predvsem zaradi ljudi, ki so vodili klub. Ne le v lanskem letu, ampak tudi v preteklosti. Zaradi tega smo se znašli na robu prepada, bankrota. Zato smo bili nekateri igralci dobesedno prisiljeni zapustiti klub. Lansko sezono smo se veliko ukvarjali s stvarmi, ki nimajo zveze s košarko ali športom nasploh, letos pa poteka sanacija kluba in vseh teh preteklih zablod. Kaže nekoliko bolje, a je še daleč od tega, da bi bilo idelno.

Kaj pa letošnja ekipa? Se ti zdi, da lahko izpolni zadane cilje?

V danih okvirih je letošnja ekipa precej boljša od lanskoletne, je pa res, da imamo veliko mlajših in neizkušenih igralcev, kar se kaže v velikih nihanjih v naši igri. Zato se pripeti, da igramo odlično v evropski ligi in premagamo evropske prvake CSKA, potem pa le nekaj dni kasneje v regionalni ligi, ki je na veliko nižji kvalitetni ravni, izgubimo. Nihanja so torej zelo velika, ampak ta riziko, ki so ga v klubu sprejeli z nakupom številnih mladih igralcev, si je letošnja Olimpija morala privoščiti, saj za renomirana imena ni bilo dovolj denarja. A na srečo ima naša publika dovolj potrpljenja, saj razume, da je drugače, če razvijaš mlade igralce, Dragića, Begića, Zupana, ki so prihodnost slovenske košarke, kot pa če pripelješ neke tretjerazredne tujce.

Nasploh se je letos veliko govorilo o štirih ameriških igralcih, ki se še vedno niso izkazali kot dovolj kvalitetni za nastope v Evroligi, poleg tega pa naj se ne bi najbolje vklopili v moštvo.

Taylor, Bailey, Booker in Anderson sicer dajejo svoj maksimum, ampak tu je zelo kompleksna situacija. Oni pridejo sem oddelat svoje in iti domov. Letos pa se je v klubu reševalo mnogo stvari, od organizacijskih in finančnih težav, do ponovnega navduševanja in aktiviranja tako navijačev kot tudi medijev. V takšnih razmerah ti mora biti vsaka tekma več kot zgolj služba. Mora biti predvsem velika strast. A težko je nekoga, ki pride z drugega konca sveta sem v službo, prepričati, da bi do Olimpije čutil nekaj več. Oni sicer dajejo svoj profesionalni maksimum, kaj več pa je od njih težko pričakovati in tega jim niti ne gre zameriti.

Po tistem, ko te je lansko sezono trener Gašper Okorn po sili razmer potisnil na položaj krilnega centra, se zdi, da doživljaš svojo drugo pomlad. Vsaj za nas, ki te nismo tako pozorno spremljali v tvojih prejšnjih sezonah v Italiji. Kakšne so danes po vseh teh uspehih in lovorikah tvoje športne ambicije?

Ambicije še vedno imam, ampak niso iste kot so bile nekoč. Takrat so zame štele le zmage, visoke pogodbe, osvojena prvenstva. Imel sem srečo, da sem igral v velikih ekipah in res osvojil tudi nekaj naslovov. Osebna statistika me že dolgo ne zanima več, enostavno ni več v prvem planu, in mogoče ravno dejstvo, da jemljem košarko kot zabavo in strast, ne pa kot delo ali pritisk, vpliva na moje dobre igre. Zagotovo je tudi omenjena menjava pozicije pripomogla k temu. Prej sem bil bek in sem igral daleč od koša, zdaj igram pod samim obročem. Veliko vlogo pa igra tudi adrenalin in odgovornost pred domačim občinstvom.

Pred kratkim si oznanil svojo reprezentančno upokojitev. Kaj so bili razlogi? Je žena zahtevala, da kakšne počitnice končno preživiš tudi s svojo družino?

Žena bi si to zagotovo želela, ampak to ni bil glavni razlog. Ona se je deset let prilagajala in bi se najbrž še nekaj let, če bi se sam odločil za nadaljne nastope za reprezentanco. Resnični razlog tiči drugje. Jaz sem imel namreč srečo, da me je kot sedemnajstletnega mulca Zmago Sagadin potisnil v ospredje in mi dal priložnost, čeprav sam v štartu še nisem bil tako kvaliteten. Zato mislim, da je prav, da tudi jaz zdaj omogočim mladim, da dobijo svojo priložnost. Poleti bom star 31 let in resda bi lahko igral še nekaj let, a zakaj bi odvzemal mesto mladim, na čelu z Dragićem, Klobučarjem, Preldžićem in Vidmarjem, ki so dokazali, da so odlična generacija. Mi smo jim prepustili reprezantanco v zelo dobrem stanju, smo kvalificirani na naslednje evropsko prvenstvo in z dobrimi možnostmi za nastop na Olimpijskih igrah. Sedaj je situacija drugačna kot pred desetimi leti, ko smo se na gostovanja vozili v takšnih avtobusih, da bi lahko nastopali v filmu Kdo neki tam poje in nismo bili podobni predstavnikom neke resne države. Zdaj so stvari precej boljše, naslednji generaciji pa prepuščamo, da naredi korak naprej, da osvoji kakšno medaljo, kar nam na žalost ni uspelo. Vedno smo bili blizu in medalje vohali, nismo pa uspeli priti tako visoko.

Kako si ti spremljal nastope naše reprezentance na letošnjem Evropskem prvenstvu v Španiji in kako si doživljal poraz proti Grčiji v četrtfinalu?

Jaz sem bil predvsem presenečen, kako dobro so fantje odigrali celo prvenstvo, je pa res, da je prava katastrofa, da nanizaš pet neverjetnih zmag, potem pa se ti zgodi to, kar se je zgodilo njim. Da izgubiš proti evropskim prvakom, ni seveda nobena tragedija, ampak če izgubiš petnajst točk prednosti in praktično že dobljeno tekmo, potem ostane tista črna lisa. Ali je bil razlog pomanjkanje izkušenj ali preprosto utrujenost zaradi rotacije premajhnega števila igralcev, o tem naj razpravljajo drugi. Jaz vem, da so dali fantje vse od sebe, tako kot tudi mi vsa prejšnja leta, pričakovanja javnosti pa so vedno večja in večja. Na začetku so vsi govorili: ‘Ko bi vsaj kakšno tekmo zmagali in se ne bi osramotili!’, potem pa so pet tekem dobili, eno izgubili in spet ni bilo dovolj. Ampak v športu pač nikoli ni dovolj in zato je tudi tako zanimiv.

Če bi sam lahko ponovno odigral eno tekmo v svoji karieri, bodisi, da jo odigraš drugače, bodisi zgolj podoživiš lepe trenutke, katero tekmo bi izbral?

Mogoče bi še enkrat odigral tekmo, ki smo jo igrali v polfinalu Evrolige leta 1997 proti Olympiakosu v Rimu pred deset tisoč grških in pet tisoč slovenskih navijačev in smo izgubili za par točk. Ko se je takrat tekma lomila, je sodnik dvakrat ali trikrat zapiskal v njihovo korist. Mi smo bili v tistih časih pač anonimneži, Olympiakos pa milijonarska ekipa z zvenečimi imeni in po mojem je to močno vplivalo na tiste sodnikove odločitve. Oni so se potem uvrstili v finale, mi pa smo sicer dosegli zgodovinski uspeh, bili smo tretji v Evropi, a smo se hkrati čutili nekoliko prikrajšane, čeprav nič slabše od njih.

Kako pa danes gledaš na svoj odhod v ligo NBA? Se ti zdi, da si se mogoče odpravil tja nekoliko prezgodaj? Danes se zdi, da se evropski igralci lažje in hitreje uveljavijo.

Jaz pač nisem mogel čakati, da grem v NBA, recimo, pri 29-ih letih, ko bo situacija bolj ugodna. Mi smo takrat še utirali poti. Pred menoj je bila v NBA le ena generacija evropskih košarkarjev, izmed katerih je enim uspelo, drugim ne. Divac, Sabonis, Petrović, Kukoč so bili prva generacija. Mi smo bili druga generacija. Iz moje generacije se je, denimo, uspel uveljaviti Stojaković. V ligi NBA odloča veliko drugih faktorjev, ni pomembna samo košarka in tudi zato si jaz danes ničesar ne očitam. Moja želja je bila takrat tako močna, da me nič na svetu ne bi ustavilo. Po dveh letih sem potem ugotovil, da ni vse tako idilično kot sem si predstavljal. Mislil sem, da bo o tem, kdo bo igral in koliko, odločalo predvsem to, kdo bo boljši na treningih in kdo se bo bolj trudil. A izkazalo se je, da je že vnaprej, že pred začetkom sezone, praktično že pred prvim treningom, vse točno določeno. Vse je odvisno od višine igralčeve pogodbe, njegovih sponzorjev, menedžerjev. Košarka je tam šele na četrtem, petem mestu. Sam nisem razočaran, saj sem izpolnil svoje otroške sanje in videl, da ni vse tako kot si je to zamislila moja trinajstletna glava. Imel pa sem veliko srečo, da sem vse to izkusil.

Kdo od naših mladih igralcev, ali tistih, ki trenutno že nastopajo čez lužo, pa ima po tvojem možnosti, da postane eden vodilnih igralcev v NBA, da se, recimo, uvrsti na All-stars tekmo, ali da postane go-to-guy kot temu pravijo Američani?

Od naših igralcev, ki so že tam, imajo praktično vsi to možnost. Predvsem pa Nachbar, Udrih in Brezec. Je pa pri tem skoraj vse odvisno od tega, kakšno vlogo imaš v ekipi. Videli smo pri Benu Udrihu, ki je zadnji dve sezoni presedel na klopi, zdaj pa je po dveh tekmah, ko je končno dobil priložnost, postal prvi igralec svoje ekipe. Izkazalo se je tudi, da nekateri za evropske standarde povprečni igralci, igrajo zelo uspešno v NBA, medtem ko so enega najboljših evropskih igralcev zadnjih let, Šarunasa Jasikevičiusa, ki je igral tudi v Olimpiji in je v evropski in svetovni košarki osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, tam tretirali kot ‘indijanca’ in je igral po tri minute na tekmo. Enostavno o uspehu v NBA ne odloča zgolj kvaliteta, temveč še precej drugih faktorjev.

Kateri pa je zate najboljši igralec s katerim, ali proti kateremu, si igral v svoji karieri?

Še v času, ko sem odraščal, je bil moj idol Saša Đorđević. Kasneje sem imel to srečo, da sem igral skupaj z njim. Postala sva tudi dobra prijatelja in bila tri leta skupaj v sobi. Kot mulček sem navijal za njega in se navduševal, ko je s svojimi meti v zadnjih sekundah odločal pomembne tekme na velikih tekmovanjih. On resnično razume košarko bolje od katerega koli igralca s katerim sem igral.

Danes se vse več govori o novih, drugačnih nalogah vrhunskih športnikov, ki bodo morali v prihodnosti veliko časa posvetiti neposredni komunikaciji s svojimi navijači. Trenutno je vse več športnikov, ki se odločajo za bloge in na ta način lahko lažje spremljamo njihovo športno pot. Tudi ti si nekaj časa imel svoj blog.

Jaz sem že blogal in sprožil celo manjši škandal. Ker sem bil precej zaseden, sem imel človeka, s katerim sva se slišala po telefonu, jaz sem mu povedal svojo zgodbo, on pa jo je potem zapisal. Nato pa me je napadel Jonas, ki je trdil, da nisem pravi bloger. A jaz se pač nisem poglabljal v definicije. Mislil sem, da so važne moje zgodbe in da je vseeno, kdo jih tipka. Moji blogi so bili takrat zelo brani, a sem bil enostavno v tistem času preveč zaseden, tako da je bil to zgolj občasen hobi, ne pa služba ali obveznost. Sploh pa se mi ni ljubilo biti bojev na temo, kdo je bolj bran. Zdaj je v pripravi moja internetna stran in morda bom na njej spet začel blogati.

Sam zaradi profesionalne kariere nisi bil nikoli študent. Si morda kdaj pogrešal študentsko življenje, kakršnega so živeli tvoji vrstniki?

Če misliš na vsakodnevne žurke, potem je moj odgovor ne. Toliko kolikor sem takšno življenje pogrešal, sem ga tudi izživel. Je že res, da smo mi dan in noč trenirali košarko, a ko smo šli ven, smo ga res žurali. Mogoče ne tako pogosto kot drugi, a vse potrebe po žuranju, diskotekah, pijančevanju in podobnem, sem v mladih letih vseeno zadovoljil. Zdaj sicer govorim kot nek star fotr, ki se nostalgično spominja preteklosti, ampak zdi se mi, da res nisem bil prikrajšan za karkoli. Povrh vsega pa sem v košarki tako močno užival, da tudi zaradi tega nisem pogrešal nekaterih drugih stvari.

Si kdaj razmišljal o tem, kaj bi študiral, če bi se kdaj odločil za to?

Od nekdaj me je strašno mikala arhitektura. Zadnjih deset let večinoma prebiram le tovrstno literaturo in listam arhitekturne revije, sploh takrat, ko potrebujem nekaj, da pozabim na košarko. Ampak arhitektura me zanima podobno kot kakšnega našega navijača, ki bi igral košarko le ob četrtkih zvečer pred pet tisoč navijači, ne bi pa vsako jutro tri ure treniral, tudi ko te zvija od bolečin. Tako tudi mene pri arhitekturi zanima zgolj tisti zaključni del, oblikovanje in urejanje prostorov, ne pa tudi ves tisti naporni in dolgoletni trud, ki je potreben, da sploh prideš do tja. Tako da je zame precej nerealno, da bi kdaj v življenju končal študij arhitekture.

Hrvaške parlamentarne volitve so letos zaznamovali športno-politični škandali, ko so se v kampanjo vključili tudi športni klubi in posamezni športniki. Kako gledaš na politične aktivnosti športnikov? So tudi tebe kdaj povabili, da bi sodeloval v kakšni politični kampanji?

Vabili so me vseskozi, tudi letos sem se brez svoje vednosti znašel na neki listi podpornikov. Kljub temu, da sem stalno razlagal, da sem popolnoma apolitičen. Sploh ne vidim razloga, zakaj športniki, ki nimajo interesa, da bi v politiki aktivno sodelovali, zastavljajo svoja imena. Pri Dinamu je šlo najbrž za direktivo s strani vodstva kluba, ki je morda zato prejelo tudi določena finančna sredstva, medtem ko dvomim, da tistih dvajset igralcev sploh dovolj dobro pozna politično situacijo v državi. Meni pa se nasploh zdi prav neverjetno na kakšen nivo se morajo posamezni kandidati v političnih kampanjah spustiti zaradi všečnosti širšim ljudskim množicam. Kar so, recimo, naši predsedniški kandidati v želji po vsesplošni všešnosti počenjali med zadnjo predsedniško kampanjo, je bilo že res patetično.

Ali morda že razmišljaš o tem, kaj boš počel po koncu kariere? V politiko se kot kaže ne boš podal?

Idej imam veliko, a zagotovo ne bom več delal takšne kariere, ki bi me okupirala 24 ur na dan, saj se je zadnjih deset let moja družina povsem prilagajali meni in moji športni poti. Ker sem imel to srečo, da sem se lahko finančno osvobodil, bom delal predvsem za svoje veselje in po možnosti s polovičnim delovnim časom, ne pa tako, kot je priljubljeno v današnjem času, ko se delavnik raztegne tudi do osmih zvečer. To me enostavno več ne zanima.

Oh, pesništvo in košarka, dve moji ljubezni nasproti vojski, ki je navzlic priljudni ljudskosti njenega načelnika pRav nič pReveč ne maRam. In najsi je in bo upanje na manj namenjenih sredstev za orožje še tako naivno in nerealno, lahko mirno zapišem, da je vojska vselej najboljši pokrovitelj. Ni CSKA vojaški klub? Skratka, želel sem le izraziti nasprotovanje vlaganja v potenciale na gosenice pritrjenega za Slovenceljne neuporabnega železja. Mar bi vložili v 100 nadarjenih Slovenov. Saj vem, idealizem me bo pokončal.

YouTube Direktvideo link

Marko Milič je v sredo zvečer nokautiral igralca Prokoma Pepeja Sowa in to povsem upravičeno. Čeprav sem velik zagovornik fairplaya in še večji nasprotnik nasilju in grobosti na športnih prizoriščih, sem še vedno pristaš tistega ‘oko za oko, zob za zob’. Pepe je šel s komolcem Milkotu v obraz in je pač dobil to, kar si je zaslužil.

Sodniki bi morali za vsak zamah s komolcem proti obrazu (ne glede na to, ali pride do udarca) igralca nemudoma izključiti, vodstvo lige pa suspendirati. Sam sem igral košarko več kot 10 let pa nisem nikoli nenamerno na podoben način zamahnil proti obrazu nasprotnika. Nenamernih zamahov s komolcem namreč ni. Zato bi si pezdetski Pepe zaslužil še kaj več od precej nedolžnega Milkotovega nokauta.

Če bi šlo za odločilno tekmo, bi Miliča preklinjal zaradi tega, ker je izgubil živce in si prislužil zasluženo izključitev. Ker pa je bila tekma brez vsakega pomena (razvrstitev od šestega do sedmega mesta lahko nekaj pomeni le največjim luzerjem), pa povsem podpiram Miličev popizditis in njegovo dejanje celo zagovarjam, saj z grobijani a la Pepe Sow ne gre delati v rokavicah. Zdaj bo mogoče dobro premislil, preden bo naslednjič mahal s komolci.

Že na evropskem prvenstvu v Španiji se mi je dopadla pretepaška razpoloženost naših reprezentantov, ki so se s Smodišem na čelu odločili, da nikomur ne bodo ostali dolžni niti enega samega pregrobega udarca. In so udrihali naprej in nazaj. Tako kot Air Milko udriha zadnji dve sezoni pri Olimpiji.

Brez tega, žal, ne gre. Majhne provokacije, trashtalk, ščipanja, praskanja, mali in veliki udarci so dandanes pač del vrhunskega športa. V tej umazani igri pa smo bili vedno labavi, kar je od nekdaj slabilo moč naših ekip. Brez vsakega dvoma lahko namreč zapišem, da bi bili uspehi našega kolektivnega športa večji, če bili naši športniki večje barabe.