Rasizem na športnih prizoriščih
April 10, 2008 – 10:31 popoldne
Leta 1998 sem bil v Beogradu na tekmi Partizan:Cibona, prvi tekmi med kakšnim srbskim in hrvaškim klubom, ki so jo po vojni igrali v Beogradu. Ozračje je bilo seveda primerno napeto, varnost pa na nikoli kasneje videni ravni. Ostali smo brez vseh kovancev, vžigalnikov in ostalih drobnarij, ki bi lahko zletele na igrišče. Navijačem so torej ostale le glasilke. Trener Cibone je bil takrat Aco Petrović in po nekaj minutah igre so Grobari začeli z zame nepozabnim vzklikom: »Ubili smo Dražena!« Ne vem, če sem v življenju slišal kaj bolj grozovitega iz ust tisočglave množice. »Ubi, ubi, ubi ustaše!« je ob tem zvenelo povsem nedolžno.
Dražen Petrović je bil pač eden mojih velikih športnih idolov in še danes se spominjam trenutka, ko mi je mama povedala, da je umrl v prometni nesreči. To je bil zame ogromen šok. Vzkliki Grobarjev so se ponavljali skozi celo tekmo in vsakič znova me je spreletaval srh. Čeprav sem vedel, kaj me čaka v Beogradu, je bilo to preveč. Na ‘Ubili smo Dražena!’ nisem bil pripravljen in nikoli ne bom.
A zanimivo je, da sem bil velikokrat pripravljen na številne druge vulgarne in primitivne pozive, ki se me redko kdaj dotaknili. Nikoli ni bilo potrebno iti v Beograd, da bi poslušal o klanju Štajercev, ubijanju Žabarjev in podobnih svinjarijah naših navijačev. A na to smo se kar lepo navadili.
Po ogledu zgornjega prispevka neke ameriške televizije, narejenega pred zadnjim svetovnim prvenstvom v nogometu, sem se ponovno spomnil vsega, kar že od majhnih nog poslušam in gledam na naših športnih prizoriščih. Rasizem, nacizem, šovinizem, primitivizem, vse je postalo rutina. Vsakdo lahko kupi karto in se dere, karkoli se mu zljubi. Vsakdo lahko žali kogarkoli in mirno izživlja svoje frustracije, svojo zagrenjenost, svoj manjvrednostni občutek, svoje nezadovoljstvo in svoje zgubarstvo. In mi smo se nato navadili.
Dokler nekdo ne zavpije nekaj tako groznega kot je ‘Ubili smo Dražena!’ nas sploh ne moti, ko množice pozivajo k ubijanju in klanju, ko nacistično pozdravljajo in ko zmerjajo temnopolte športnike. Včasih se jim celo nezavedno in spontano pridružimo.
Žalostno.
