ŠPORTNO križišče

Air Milko vs. Pepe Sow

Marko Milič je v sredo zvečer nokautiral igralca Prokoma Pepeja Sowa in to povsem upravičeno. Čeprav sem velik zagovornik fairplaya in še večji nasprotnik nasilju in grobosti na športnih prizoriščih, sem še vedno pristaš tistega ‘oko za oko, zob za zob’. Pepe je šel s komolcem Milkotu v obraz in je pač dobil to, kar si je zaslužil.

Sodniki bi morali za vsak zamah s komolcem proti obrazu (ne glede na to, ali pride do udarca) igralca nemudoma izključiti, vodstvo lige pa suspendirati. Sam sem igral košarko več kot 10 let pa nisem nikoli nenamerno na podoben način zamahnil proti obrazu nasprotnika. Nenamernih zamahov s komolcem namreč ni. Zato bi si pezdetski Pepe zaslužil še kaj več od precej nedolžnega Milkotovega nokauta.

Če bi šlo za odločilno tekmo, bi Miliča preklinjal zaradi tega, ker je izgubil živce in si prislužil zasluženo izključitev. Ker pa je bila tekma brez vsakega pomena (razvrstitev od šestega do sedmega mesta lahko nekaj pomeni le največjim luzerjem), pa povsem podpiram Miličev popizditis in njegovo dejanje celo zagovarjam, saj z grobijani a la Pepe Sow ne gre delati v rokavicah. Zdaj bo mogoče dobro premislil, preden bo naslednjič mahal s komolci.

Že na evropskem prvenstvu v Španiji se mi je dopadla pretepaška razpoloženost naših reprezentantov, ki so se s Smodišem na čelu odločili, da nikomur ne bodo ostali dolžni niti enega samega pregrobega udarca. In so udrihali naprej in nazaj. Tako kot Air Milko udriha zadnji dve sezoni pri Olimpiji.

Brez tega, žal, ne gre. Majhne provokacije, trashtalk, ščipanja, praskanja, mali in veliki udarci so dandanes pač del vrhunskega športa. V tej umazani igri pa smo bili vedno labavi, kar je od nekdaj slabilo moč naših ekip. Brez vsakega dvoma lahko namreč zapišem, da bi bili uspehi našega kolektivnega športa večji, če bili naši športniki večje barabe.