ŠPORTNO križišče

NBA ali Euroleague?

Ne glede na vsa spoštovana mnenja slovenskih in evropskih strokovnjakov, da je NBA navaden potujoči cirkus in da razen kopice nadarjenih igralcev ne premore ničesar, kar bi bilo podobno košarki, ali športu nasploh, da gre za brezglavo divjanje in letanje po zraku, na taktično primitivnem nivoju ter da je sama košarka ob vseh medijskih, ekonomskih in drugih interesih postavljena v tretji ali četrti plan, je zame še vedno svetlobna leta pred evropsko ligo in sploh vsemi evropskimi klubskimi tekmovanji.

Razlog je seveda preprost. V NBA ni delitve na bogate in revne, saj draft (vsakoletni nabor novincev) na eni strani ter sallary cup (omejitev skupnega seštevka plač igralcev) na drugi strani jasno določata pravila igre in postavljata prav vse klube v povsem enakovreden položaj. O tem pa lahko v Evropi le sanjamo. Če se Rusi in Grki odločijo, da bodo v svoje najboljše klube zmetali milijarde evrov in plačevali razne Javtokase milijon in pol evrov za sedenje na klopi, potem je povsem vseeno ali Olimpija operira z enim ali šestimi milijoni in ali imajo Cibona, Partizan, Prokom Trefl ali Žalgiris neverjetno nadarjene generacije košarkarjev, ki lahko presenetijo tudi najboljše.

Vse skupaj ima z vsakim letom vse manj smisla. Če namreč ob začetku sezone razvrstite evropske klube glede na proračune, je po aprilskem zaključnem turnirju končna razvrstitev tej proračunski zelo podobna. Na koncu se pač spopadeta Panathinaikos in CSKA in vsi imamo občutek, da gledamo vrhunsko košarko in da je Obradović bolje pripravil ekipo kot Messina in da je Šiškauskas odigral bolje kot Langdon, a v bistvu je, podobno kot v NBA, kjer igrajo klubi 82 nepomembnih tekem preden se začne zares, tudi v Evroligi vse pred končnim spopadom Grkov in Rusov le ogrevanje. Ogrevanje, v katerem FIBA dobrodušno dovoli sodelovati malim klubom iz malih državic, pri čemer jih le malce podjebava z zahtevami po velikih dvoranah in podobnimi nebulozami, ki so po mojem namenjene le vse večjemu omejevanju števila malih.

V nasprotju z vsem tem je NBA pravo klubsko tekmovanje, kjer lahko človek mirno navija za svoj klub in kjer se lahko Boston čez noč iz najslabše ekipe prelevi v najboljšo zgolj po zaslugi spretnega sestavljanja ekipe. Tudi meni je evropski način igranja košarke veliko bližji, a ko vidim postavo kakšne milijonarske ekipe, ki pride v Tivoli igrat proti Begiću in Močniku, mi začne vse skupaj počasi presedati in prešaltam na nba.com.