ŠPORTNO križišče

Memi in njegovi problemi

Če bi moral biti en dan v življenju Memi Bečirović, bi najraje ostal doma, na bolniški. Sicer ne poznam njegove žene in ne vem, ali ubogemu Memiju para živce, ko ga med gledanjem tekme kakšnega od naslednjih nasprotnikov Union Olimpije pošilja v trgovino po dve čebuli, ali pa mu v roke potiska sesalec in govori, da je treba prah posesati takoj in da ta ne more počakati do polčasa, a menim, da je gospa Bečirović zagotovo lažji zalogaj od vsega, kar mora Memi pretrpeti na delovnem mestu.

Memiju te dni pač ni lahko v življenju. Najbrž si vsak dan razbija glavo z vprašanjem, kako je lahko tako nesrečno izbral kar štiri Američane. Res je, da njihov cenovni razred ni obljubljal, kaj šele zagotavljal kake posebne kvalitete, a izmed štirih bi bil lahko vsaj eden uporaben. Pa ni. Bailey, Taylor, Booker in Anderson bi skupaj težko zmagovali še na slovenskem državnem prvenstvu v streetballu, Memi pa bi jih verjetno hitreje naučil voziti bob, kakor pa izpolnjevati trenerjeve taktične zamisli.

Tako mora Memi v boj z evropskimi giganti s pomočjo domačih junakov in treh bolj ali manj naturaliziranih Bosancev. S Hasanom Rizvićem in Mirzo Begićem si ne more veliko pomagati. Reda radi ju pošilja v igro, a vsakič ko se Memi obrne proti klopi in zakliče ‘Hasane!’ ali ‘Mirza!’, najbrž pomisli: »Kaj mi je bilo tega treba? Lahko bi v Slovenski Bistrici odprl slaščičarno ‘Pri Memiju’, jaz točim limonado, žena peče tortice in nič nama ne bi manjkalo.«

Tako se Memi tolče po glavi, tudi ko gleda Jasmina Hukića. Pri njem namreč nikoli ne veš, ali bo zadel vse, ali nič. Če bi Jasmin vsak teden dobil otroka, bi bila Olimpija najbrž evropski prvak, tako pa bo Memiju z njim še zelo težko.

Ostanejo torej domači junaki. Dragić, Dončić, Milič, Zupan in Močnik. Fabulous Five. Če bi bila to rezervna klop Union Olimpije, bi Memi najbrž lažje dihal. Tako pa je to skorajda udarna Olimpijina peterka. Ubogi Memi. Dan za dnem dopoveduje Janezu Rajglju, da s takšno ekipo ne moreš igrati Evrolige, a Rajgelj žal ne zgleda kot človek, ki bi mu lahko karkoli dopovedal in Memiju mirno odgovarja: »Saj ste premagali CSKA!«

Prekleti CSKA. Memi še danes besni, ko pomisli na njih. Kaj za vraga jim je bilo potrebno izgubiti v Ljubljani. Če bi takrat lepo zmagali, tako kot so vsi pričakovali, bi mogoče Rajgelj že prodal svoje Američane in pripeljal kakšnega uporabnega košarkaša. Tako pa je pripeljal Borisa Gorenca.

Gorenc pa je vse, kar je Memiju manjkalo v tej zmedi. Najbrž je bila ta poteza vzgojna. Rajgelj je pripeljal Gorenca k Memiju na trening in zabrusil vsem zbranim: »Če ne boste pridni, vam pripeljem še Gregorja Belino in Klemna Zaletela. Ali pa Sandija Čebularja.«

In Memi je pokimal in nadaljeval s treningom. Zdaj pa razmišlja o odhodu. Kako tudi ne bi, če pa hoče ekipa, ki ima enega samega strelca (pa še ta enkrat zadane, drugič pa ne) igrati run&gun košarko. Memi ve, da to ne gre in da tudi Katanec z Rudonjo, Ostrcem in Karićem ni mogel igrati napadalnega nogometa. A kako dopovedati to igralcem, ki so premagali CSKA in Olympiakos? Memi se z njimi pogovarja in pogovarja, a ne gre. Ne poslušajo ga in pika.

Ubogi Memi. Upam, da ga vsaj žena razume in ga pusti, da v miru gleda tekme Prokom Trefla in razmišlja o tem, kdo po pokril Slanino in kdo Gurovića. Čeprav najbrž tudi njegova žena ve, da bi bilo več koristi, če bi posesal prah v dnevni sobi.