ŠPORTNO križišče

Rad bi karto! Daj mi karto!

Poleg vseh izjemnih dosežkov v večini športov, “foušije”, dvojine in narodnozabavne glasbe je Slovenija posebnost še v nečem. In sicer v neizmerni količini prijateljev, ki se pojavijo ob športnih uspehih in imajo običajno precej podobno željo. “Rad bi karto. Jo boš lahko ‘zrihtal’? Daj no, legenda!” ti govori v telefon neznan glas in te prepričuje, da sta bila v osnovni šoli v sosednjih razredih. In ostaneš vljuden, prijazen, razlagaš, umirjaš in nazadnje praviloma doživiš sila podobno zgodbo. “Rad bi karto” se spremeni v “daj mi karto” in nazadnje v arzenal kletvic.

Je tako težko najljubšemu klubu, športnemu dogodku ali organizatorju pomagati z nekaj evri žepnine? OK, niso vse zgodbe črno-bele, a vseeno še posebej ob uspehih na dan pride vsa osebnostna nedoraslost marsikaterega “rad bi bil velik” slovenskega športnega navdušenca, ki bi se za to, da bo nekaj sekund na TV-ekranih, v Tivoli na košarkarsko tekmo Uniona Olimpije, v Celje na dvoboj rokometašev Celja PL ali v Jesenice na hokej pripeljal v “mečki”, mimo varnostnika pa kljub temu, da v klub ni vložil niti centa, pride s tako priljubljnim koščkom papirja, na katerem piše: GRATIS.

Morda bo bolj plastično ta paradoks na plan prilezel, če to zgodbo iz športa premaknemo v zabavno industrijo. Primerov lovcev na zastonj vstopnice za športne dogodke vsak od nas verjetno pozna precej, le malokdo pa je verjetno že slišal za zgodbo, ko Janezek v kino, na koncerte ali kulturne dogodke ves čas zastonj hodi, ker stric njegovega najboljšega prijatelja pred dvorano prodaja kokice. Skratka, očitno našega športna ne cenimo. V gospodarstvu velja pač le rek, ki pravi, da si vreden toliko, kot so zate pripravljeni plačati. In če zapraviš za telofon ob klicanju “prijateljev” v klubu, ki ti lahko “zrihatjo” zastonj vstopnico, se na tekmo pripelješ, po njej pijan (od veselja, jasno) policistu plačaš kazen, poješ hamburger in poprej greš še na pijačo ali tri, potem mirno lahko v žep sežeš po denar za “karto”. Ni važno, ceniš gotovo vsaj nekoga. Če greš gledat športnike, ceniš njih, če pa se želiš le pokazati, pa vsaj sebe. Edino, če sebe želiš prodati zastonj? To v današnjih časih še kdo počne?